En najzanimivejših fenomenov je, da lahko do neke mere velikanom proizvodnje GS semen ostri zakoni glede pridelave GSO celo koristijo. Kako lahko potem tisti, ki smo za zakon o omejevanju ali prepovedi pridelave GSR, sploh rečemo, da smo proti monopolizmu?
Dr. Bojan Bohanec, ki je na teh straneh ostro kritiziran, ima najverjetneje povsem prav glede tega, da velikim korporacijam strah pred GSO lahko koristi, da ohranjajo monopol nad GSO. V državah, kjer so vlade bodisi zaradi strahu bodisi zaradi previdnosti bodisi zaradi lobiranja s strani korporacij samih zaostrile pravila sproščanja GSO in vzpostavile ostre regulative, so namreč stroški za odobritev novega GS produkta več deset milijonov evrov. Posledično si nobeno malo podjetje ne more privoščiti, da bi dalo na trg nov GSO. Strošku lansiranja produkta na trg pa sledijo še stroški za pravne in druge službe za potrebe vzdrževanja stanja. Tako ostajajo na trgu zgolj večja podjetja, manjše raziskovalne skupine pa proizvoda lastnega znanja ne morejo tržiti.
Bohanec je iz tega potegnil takšno logiko:
Takšne razmere po mojem dejansko ustrezajo le multinacionalkam. Torej tisti, ki najbolj nasprotujejo uvajanju GSO, različne zelene organizacije, z zahtevami po strogi regulativi dejansko pomagajo multinacionalkam vzdrževati monopolni položaj na trgu.[…] Multinacionalke trg že imajo. Zakaj bi nanj spustile nove tekmece? Skratka, mislim, da so tisti, ki najostreje nasprotujejo GSO, največji zavezniki multinacionalk, ker jim pomagajo vzdrževati status quo.
- Bohanec razmišlja zgolj o eni obliki monopolizma. Zato je njegov sklep v končni fazi zelo napačen.
- Če ima peščica proizvajalcev patentiranih GS semen v oblasti skoraj cel svetovni trg semen in če v Sloveniji tega trga še niso osvojili, lahko z zelo strogimi regulativami še naprej uspešno preprečujemo, da do tega pride.
- Politika proizvajalcev GS semen, ki vlada v svetu, je naravnana k temu, da proizvajalci GS semen pridobivajo in ohranjajo monopol nad hrano. Ne glede na njihovo število.
Pojasnilo…
Razmislek z analogijo:
Denimo, da imamo dve manjši njivi in problem s skupino 100 voluharjev, ki si med seboj konkurirajo. Je bolje imeti na eni njivi enega voluharja in na drugi 99, ali na obeh po 50? Če imamo na eni enega, ima ta v svoji skupini voluharjev monopol, ampak nam bo nekaj pridelka ostalo. Je bolje, da je na Slovenskem trgu eno GSO podjetje, ki ima zelo omejeno delovanje in z njim ne ogroža drugih podjetij in malih kmetij, ki se ne bavijo z GSO, ali je bolje, da imamo 100 GSO podjetij?
Sam zakon o omejevanju in ali prepovedi pridelave GSO (sprejet je bil 24.9.2015) je zastavljen na način, da se lahko pod določenimi pogoji proizvajalcu GS semen dovoli vstop na trg.
Ali to pomeni, da ima Bohanec prav in da bi bilo bolje imeti v zakonu manj ostra pravila glede GSO?
Ne! Tu gre za dve obliki monopolizma. Eno je monopolizem nad GS semeni, drugo pa monopolizem nad semeni nasploh. Dokler z zakoni obvladujemo, da ima monopolist GS semen zgolj majhen delež celotnega trga s semeni, tak monopolist ne ogroža gospodarstva v državi. Če bi se proizvajalci patentiranih GS semen v Sloveniji razpasli v večjem številu in če jih z zakoni, ki se navezujejo na GSO, ne bi dovolj omejevali, bi lahko ta podjetja sčasoma pridobila popoln monopol nad hrano, ne le semeni!
V Sloveniji do tega, da bi multinacionalke prevzele trg nad semeni, še ni prišlo (julij 2016) in to stanje želimo tisti, ki nam je kaj do svobode naroda in neodvisnosti, ohraniti. Če državnih restrikcij ne bi bilo in bi lahko vsakdo sejal kakršno koli GSO, ki bi bila najverjetneje patentirana, vsaj takšna je navada teh podjetij, bi bila lahko Slovenija v nekaj letih s strani teh podjetij povsem okupirana. Ne želim, da pride do tveganja, kjer se lahko v Sloveniji zgodi scenarij, kakršen se je zgodil v ZDA, kjer ima nekaj podjetij pod kontrolo celo državo. To ni več demokracija, ampak oligarhija!
Manj kot je proizvajalcev GS semen, lažje je znotraj države z ostrimi državnimi restrikcijami preprečevati njihov monopolizem nad semeni (v mislih imam vsa semena, ne zgolj gensko spremenjena) in ohranjati pretežen del rastlinja gensko nespremenjenega. Vsako novo podjetje, ki trži patentirana gensko spremenjena semena, namreč dodatno ogroža naše gospodarstvo in našo prehransko varnost. Če bi bila vsa hrana v rokah podjetij, potem bi bila naša prehranska varnost nična! Ne želim, da imajo podjetja kontrolo nad našo hrano! Nočem monopolizma nad hrano, nočem patentiranih semen.
Čeravno mi ni všeč, da ima svetovno gledano peščica podjetij monopol nad trgom semen, mi je všeč ideja, da v Sloveniji vladajo stroga pravila o omejevanju in preprečevanju pridelave GSO. To sicer pomeni, da bo v Sloveniji vladal monopol nad gensko spremenjenimi rastlinami, vendar to hkrati pomeni, da bo pretežen del zraslih rastlin, namenjenih prehrani, gensko nespremenjenih.
Zato je Bohančev sklep, da tisti, ki najbolj nasprotujemo uvajanju GSO, z zahtevami po strogi regulativi pomagamo multinacionalkam vzdrževati monopolni položaj na trgu, nepravilen. Pomagamo jim vzdrževati zgolj monopol nad GSO samimi, ob tem, da:
- Si zelo prizadevamo, da bi bil njihov delež trga semen znotraj Slovenije zelo majhen.
- Generalno gledano s tem v Sloveniji onemogočamo (oziroma hočemo onemogočiti), da bi imela podjetja, ki tržijo patentirana gensko spremenjena semena, monopol nad hrano v celoti! Krajše povedano, naj imajo svoj monopol na mini majhnem območju in zgolj kar zadeva GSO, ne pa kar zadeva hrane v širšem smislu.
