Nikolaj Pečenko, znanstveno izobraženi avtor članka Res vemo, zakaj smo proti?, je leta 2008 za Mladino (časnik) zbral en kup argumentov, s katerimi je skušal prikazati, da GSO niso nikakršen bavbav. Odgovor na to ali vemo zakaj smo proti, je: Da! To ali so GSO bavbav samo po sebi, niti ni toliko relevantno, dokler obstajajo drugi razlogi, zakaj jih nekateri nočemo v prehrani. Nekateri nismo proti gensko spremenjenim rastlinam, smo pa proti možnostim zakonitih lopovščin s strani podlih proizvajalcev GS semen, ki si prisvajajo tuja imetja na nepošten način in zavajajo potrošnike.
Ta članek je namenjen kritiki omenjenega članka iz Mladine, kjer bo z argumenti prikazano, da številne, v njem zapisane trditve, ne držijo. V komentarjih zapisane povedi so citati iz članka iz Mladine.
Škoda je, da tudi razmišljujoči človek ob pomanjkanju bistvenih podatkov razširja o GSO napačne podatke. Mu res manjkajo, ali gre za namerno zavajanje?
Začnimo s kritiko drugega odstavka:
Strahove ljudi razpihujejo različne nevladne organizacije, za katere se zdi, da pogosto povsem preglasijo glas razuma in znanosti.
Avtor je s tem povedal, da so nevladne organizacije nerazumne. Tipična lastnost domišljavih ljudi je, da pri zagovarjanju svojih stališč drugo stran označijo za nerazumno, ne da bi izpostavili njihove argumente takšne, kakršni so.
Tako rekoč vsi z GSO povezani strahovi so posledica nerazumevanja genetike.
Ne niso. Avtor skuša v nadaljevanju svojo izjavo podkrepiti s primerom, da je v neki raziskavi leta 2006 1/3 Evropejcev mislila, da so geni samo v GS paradižniku, v navadnem jih pa ni. Pravi, da si ostali, ki kaj vedo o GSO, marsikaj v zvezi z GSO napačno predstavljajo. Čeravno se s slednjim do neke mere strinjam – menim, da to po večini drži, to ne pomeni, da so vsi z GSO povezani strahovi posledica nerazumevanja genetike. To spletišče (brez-gso.svoboda.si) je en od dokazov, da to ne drži. Na njem je namreč predstavljenih mnogo razlogov, zakaj ne pridelovati GSO za potrebe prehrane, in večinoma nimajo nobene veze z genetiko.
Vsi organizmi s(m)o gensko spremenjeni
Gensko spremenjeni so torej vsi organizmi, a ko govorimo o GSO, mislimo samo na organizme, ki jih je človek gensko spremenil s katerim od postopkov genskega inženiringa. Pri čemer je težko dovolj poudariti, da GSO niso nič bolj gensko spremenjeni (in zato tudi nič bolj nevarni) kot katerikoli organizem, ki ga je gensko spremenila narava, naši davni predniki ali agronomi s katerim od postopkov klasičnega žlahtnjenja.
To, da niso nič bolj nevarni, se uradno ne ve, avtor zgornje povedi pa se dela kot da se to ve in da je kristalno jasno.
- Če ni dokaza o škodljivosti specifičnih GSO, ki bi bil s strani proizvajalcev GSO potrjen kot utemeljen in zadosten, to še ne pomeni, da so GSO varne. To velja navkljub dejstvu, da obstaja poročilo (An overview of the last 10 years of genetically engineered crop safety research; vir) o tem, da je bilo do leta 2012 opravljenih vsaj 1783 znanstvenih zapisov o GS poljščinah in da jih je 770 od teh povezanih z njihovo interakcijo z ljudmi in živalmi in da v tem poročilu navajajo, da znanstvene raziskave niso zaznale nobenih znatnih nevarnosti, neposredno povezanih z uporabo GS rastlin.
- GSO so v praksi po svetu nevarni predvsem zaradi zakonov, ki dovoljujejo proizvajalcem GS semen, da prihajajo do monopolnega položaja nad hrano! in s tem v bistvu lahko držijo celo državo v svojih rokah, v šahu. Pri tem bi izpostavil še mit o tem, da kdor nasprotuje uvajanju GSO z zahtevami po strogi regulativi, pomaga multinacionalkam vzdrževati monopol.
(Ne)varni geni
Geni sami so namreč popolnoma neškodljivi. So le zapis, navodilo za izdelavo posamezne beljakovine.
Ne drži! Nekatere beljakovine so človeku, če jih zaužije, lahko nevarne.
Geni sami po sebi niso nevarni, seveda pa so lahko zelo nevarne snovi, ki nastanejo zaradi delovanja genov.
Manipulativna igra besed. Najprej je zapisal, da so geni neškodljivi, potem pa, da so nevarne snovi, ki nastajajo zaradi delovanja genov. Geni so lahko nevarni povsod, kjer zaradi njih nastajajo nevarne snovi. Nevaren je sam vzrok za nastanek nevarnih snovi! Vzrok tiči v genu, torej je gen lahko škodljiv.
Alergije
In kako je s tisto sojo? Znanstveniki so hoteli sojo obogatiti z metioninom, aminokislino, ki je primanjkuje v prehrani ljudi v zahodni Afriki. Vendar se je že med razvojem izkazalo, da je prav z metioninom bogata beljakovina, ki so jo vstavili v sojo, kriva za to, da so nekateri alergični na brazilske oreške. Da ne bo pomote, s to beljakovino ni drugače nič narobe in velika večina ljudi brazilske oreške uživa brez kakršnihkoli posledic.
…
Primer pravzaprav dokazuje ravno nasprotno od tistega, kar skrbi nasprotnike GSO. Dokazuje, da je razvoj GSO skrbno nadzorovan. Konec koncev jih razvijajo zato, da bi jih dobro prodajali, in zagotovo ne bo nobeno podjetje samo sebi skopalo jame z gensko spremenjeno poljščino, ki bi škodila ljudem, pa čeprav samo redkim.
S tem je avtor povedal, da lahko na račun uživanja določenih beljakovin iz GSO pride do navzkrižnih alergijskih reakcij.
To, da so ugotovili eno možno navzkrižno alergijsko reakcijo, ne pomeni, da so odkrili vse možne, tako da to ni zadovoljiv dokaz, da je razvoj GSO skrbno nadzorovan. Vseh možnosti je neskončno mnogo. Se moramo pa ob tem zavedati, da se alergijske reakcije pojavljajo tudi pri uživanju različnih gensko nespremenjenih rastlin.
Si avtor domišlja, da pozna vse razloge, zakaj se GSO razvija? Kako je sicer lahko prišel do zaključka, da nobeno podjetje ne bi samo sebi skopalo jame in proizvajalo poljščino, ki škodi ljudem? Ta trditev je logična zmota. Kako lahko ve, da jim ni cilj škoditi? In kako lahko zaverovano trdi, da bi to a priori pomenilo, da podjetje s takšno potezo samo sebi jamo koplje? Tu bi bilo sicer pomembno definirati pojem škoda, ampak kljub temu, razmislimo… lahko bi jim bil interes najprej neopazno (na način, da je izjemno težko povezati neko bolezen z GSO) škoditi zdravju ljudi na dolgi rok, potem pa (morda v sodelovanju s kakšnim farmacevtskim podjetjem) proizvesti neko snov, za katero bi trdili, da škodo odpravlja. Učinek bi bil večji zaslužek. Bi bila to potem škoda ali ne? Očitno bi nekdo imel od tega finančno korist, nekdo drug pa, če ne drugega, finančno škodo in kratkotrajno zdravstveno škodo, za katero se “ne bi vedelo”, na račun česa je sploh nastala.
Sicer se strinjam, da podjetje, ki bi namerno škodilo ljudem, škodilo samo sebi celostno in dolgoročno gledano (razvoj nadaljnjih generacij, evolucija), ampak kratkoročno gledano imajo lahko od tega različne vrste koristi, ki jih na račun svoje neumnosti/nevednosti/nezavedanja/podlosti/napuha/… lahko preferirajo pred ostalo škodo na dolgi rok. Torej, neko podjetje lahko namerno proizvaja nekaj, kar ljudem škodi.
Da pa bi se ljudje vseeno počutili varne, je hrana iz gensko spremenjenih organizmov označena.
Zelo zmotno. Veliko dodatkov v prehrani, ki je gensko spremenjenih, še danes ni označenih kot gensko spremenjenih, leta 2008, ko je članek iz Mladine nastal, pa so bila pravila označevanja še slabša.
Za žuželke strupene poljščine
“Če bi metulji lahko glasovali, bi glasovali za gensko spremenjeno koruzo.”
Ne, glasovali bi za način pridelave koruze, pri kateri se insekticidov, ki škodijo metuljem, ne uporablja. 
Superpleveli
Z genskim inženiringom so naredili poljščine, ki jim nekateri splošni herbicidi ne škodijo. Prve takšne poljščine so bile odporne proti herbicidu Roundup in jih zato imenujemo Roundup Ready. Odpornost so dosegli tako, da so beljakovino, ki jo v rastlini uniči Roundup in s tem povzroči propad rastline, zamenjali s podobno beljakovino (oziroma genom zanjo), ki je proti herbicidu odporna, za človeka pa povsem neškodljiva.
To o neškodljivosti bo verjetno trdil, dokler mu ne bo kdo pripravil kozarca z miksom tega herbicida in mu ga ponudil. Primer takšnega vprašanja najdemo v članku Ali herbicid glifosat škodi zdravju?
Z genskim inženiringom so naredili poljščine, ki jim nekateri splošni herbicidi ne škodijo. Prve takšne poljščine so bile odporne proti herbicidu Roundup in jih zato imenujemo Roundup Ready. Odpornost so dosegli tako, da so beljakovino, ki jo v rastlini uniči Roundup in s tem povzroči propad rastline, zamenjali s podobno beljakovino (oziroma genom zanjo), ki je proti herbicidu odporna, za človeka pa povsem neškodljiva.
Prednost takšnih poljščin je učinkovitejše zatiranje plevelov. Polje poškropimo z Roundupom, ki pokonča vse rastline, razen proti njemu odpornih poljščin. Pri klasičnih poljščinah moramo uporabljati različne specializirane herbicide, ki pokončajo samo plevele, poljščin pa ne, in so praviloma za okolje nevarnejši. Tudi Roundup ni povsem nedolžen in ribe so na primer precej občutljive zanj, a za sesalce je tako rekoč neškodljiv, in ker se tudi hitro razgradi, sodi med za okolje najmanj obremenjujoče herbicide. Ali, drugače povedano, če že moramo uporabljati herbicide, je bolje uporabiti Roundup kot marsikaterega drugega.
Obstajajo tehnike kmetovanja, pri katerih herbicidi niso potrebni. Torej, Roundup je v tem primeru odveč. Poleg tega iz zgoraj povedanega sledi, da Roundup ogroža ribe takoj, ko pride v podtalnico.
In v čem je težava? S križanjem ali zaradi delovanja rastlinskih virusov bi lahko gen za odpornost proti herbicidu “preskočil” na katerega od plevelov. A vzroka za preplah ni. Možnost takšnega genskega preskoka je izjemno majhna, predvsem pa moramo vedeti, da je razvoj odpornosti proti herbicidom naraven pojav in poteka ves čas.
Možnost, da bo plevel z naravnim izborom postal odporen proti herbicidu, je zato neprimerno večja od možnosti, da bo nanj “preskočil” gen za odpornost. A tudi če bi se to zgodilo, ne bi bilo nič tragičnega.
Seveda bi bilo tragično! Proizvajalec tega gena bi lahko takoj pristavil piskerček in hotel patentirati naravno (tehnološko neobdelano) rastlino! Če bi mu uspelo, bi tisti, ki bi imel na vrtu/polju posejano to rastlino, moral od tistega trenutka dalje plačevati proizvajalcu tega gena, če bi hotel, da se ta rastlina še pojavlja na njegovi zemlji.
Izkoriščanje kmetov
Obstaja pa resnična nevarnost, da se kmetje, ki bi radi pridelovali gensko “nespremenjene” pridelke, zaradi GSO znajdejo v težavah. Na njihova polja namreč lahko po naključju zaide posamezna gensko spremenjena rastlina z bližnjih polj. Vendar tudi tedaj prava težava niso GSO, ampak strah pred njimi in s tem strahom povezani (pretirano) strogi zakoni, po katerih je lahko že zelo majhna vsebnost gensko spremenjene DNK dovolj, da je ves pridelek označen kot gensko spremenjen.
To glede nevarnosti drži. To, da so prava težava v tem primeru strogi zakoni, pa je bodisi zmota, bodisi grda in namerna laž. Velja ravno nasprotno – težava so premalo strogi zakoni, oz. zakoni, ki so strogi ravno toliko, da lahko prinašajo škodo tistim (malim) kmetom, ki nočejo pridelovati GSO, in finančno korist:
- tistim kmetom, ki jih želijo pridelovati (večja prodaja na račun slabšega položaja konkurenta, ki odklanja pridelavo GSO in ga na račun slabih zakonov glede GSO doleti škoda);
- proizvajalcem GS semen, ki želijo kmete prisiliti v to, da bodo kupovali njihova patentirana, gensko spremenjena semena.
Dokler so gensko spremenjena semena patentirana in dokler proizvajalci zahtevajo, da kmetje ne smejo uporabljati GS semen, zraslih na njihovih rastlinah, bi morali imeti v zakonih o GSO specificirane kazni za pridelovalce GSO, ki svojega območja nimajo zadostno zavarovanega. Narobe je, da se v vsakem primeru, ko se koga kaznuje, kaznuje lastnika zemlje, na kateri gensko spremenjene rastline (ne da bi kmet hotel) rastejo, namesto da bi se kaznovalo tistega, ki ne poskrbi za to, da se gensko spremenjene rastline iz njegove zemlje ne razširjajo drugam.
Ali kot sem zapisal v članku Mnenja v zvezi z osnutkom zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave GSR:
Če posameznik prideluje GS rastline na ozemlju, kjer je pridelava GS rastlin prepovedana, bi bil lahko kaznovan z do 5000 €. Kaj pa če jih ne prideluje namerno in jih je na njegova polja prinesel veter iz območja, kjer je pridelava dovoljena in se prakticira? Tako je lahko tak posameznik 3x neupravičeno kaznovan. Najprej bi ga kaznovala država z globo, potem bi moral najverjetneje na svoje stroške uničiti GSO na svojih poljih, mimo grede pa bi ga tožil še proizvajalec GS semen, ker posameznik patentiranih semen ni kupil (glej stran Dokumentarci o tožbah). Sporno je, da cel zakon nič ne omenja, kakšne so kazni, če pridelovalec GSO območja nima zadostno zavarovanega.
